O poteku, stilu in ceni poročnega fotografa

Moj odgovor je bil sledeč: Slog poročnega fotografiranja: Čeprav imam zelo rad dokumentarno poročno fotografijo in menim da je zelo dobrodošla tudi večji del poroke, menim da samo dokumentarna ni za dosti. Vsi fotografi si želimo ujeti spontane, posebne trenutke, ki izgledajo pristno in jih tudi z profesionalnimi modeli ali igralci poskušaš ujeti celo dopoldne, narediš 500 fotografij, da potem naročnik izbere eno za reklamo. Zato paru na začetku povem, da se večji del poroke poizkušata obnašati kot da me ni zraven, torej čim bolj spontano, s fokusom drug na drugega in na goste, pogledom v kamero pa se naj izogibata. In čeprav na prvi pogled izgleda stvar idilično dokumentaristična, vem da za dobro zaokroženo zgodbo potrebujem nekaj več. Torej potrebujem zgodbo “kontrolirati”, nadzorovati in jo voditi. Zato kljub beleženju situacij le te vsako toliko prekinem, pozovem nevesto, ženina, da med pripravami pogleda v kamero, se premaken bolj v levo, desno, vse kar bo glede na dano situacijo (ozadje, svetloba, oseba) izgledalo najboljše. Obredi so res “dokumentaristični” in jih ne režiram(z veseljem pa pozovem svate naj določijo le enega za snemanje z mobitelom, ostali pa naj le GLEDAJO poroko, saj bom tako lahko fotografiral njihove obraze, namesto hrbtne strani mobitela). Vseeno pa vem da mnogim mladoporočencem, predvsem pa staršem pomeni, da se fotografiranjo v cerkvi tik po obredu, na kar vedno mladoporočenca tudi opozorim.  Prav tako nimam problemov in menim da je to del mojega “posla”, da pridem do skupinice svatov in jih pozovem k fotografiranju, k zdravici za fotoaparat. Prav zato priporočam parom, da je dobro, da se del druženja po obredu planira pred vstopom v restavracijo. In to naj bi bilo res druženje, z malo prigrizka in pijače – torej ne čas, ko sem z ženinom in nevesto na fotoshotingu ali čas, ko so vsi sestradani ali čas, ko vsi nosijo darila mladoporočencem. To je čas, ko grem okoli, da poizkušam ujeti svate tako v dokumentarnem smislu (ko se veselijo), kot tudi, da  pozovem pare, skupinice prijateljev, družinice, da se fotografirajo. Če si par želi poleg klasičnih fotografij s starši, starimi starši, brati, sestrami, pričami, družicami, vsemi puncami, vsemi fanti in skupinsko, želi še fotografije z kom posebej to ni problem. Si je pa dobro pri planiranju poroke za ta del rezervirati dodatnih 20 minut.

Fotografiranje para običajno poteka zelo hitro, saj po številnih porokah, precej dobro vem kaj deluje dobro. Tako poleg klasičnih, ko par gleda v kamero, do manj klasičnih ko se par objema iz njiju pa sije ljubezen, zadovoljstvo, sreča. Na način, da se vidi sproščenost in fotografija izgleda, kot da se že dolgo prepuščata ljubkovanju in objemom drug drugega, fotograf pa je prišel mimo naključno. Pri fotografiranju para gre za nekakšno “vodenje”, ko paru glede na dano situacijo predlagam, da se sprehodita, se primeta za roke, spogledata, objameta, pogledata v daljavo. Ženinu predlagam kako naj objame nevesto, kam ji naj da poljub (čelo, vrat, lica), kot tudi kam in kako se naj postavi nevesta, kam naj da roke, na kateri nogi naj bo teža, kam naj usmerita pogled … Da je vzdušje in atmosfera prava, pa poskrbim z kakšno zabavno štorijo. Za takšno fotografiranje si je dobro vzeti 30 minut brez svatov na lepi lokaciji brez preveč motečih elementov, najbolje nekje v času sončnega zahoda. In to običajno ne zahteva dolge vožnje tja in nazaj, saj je Slovenija lepa povsod. Res pa je da so določeni prostori lepši in primernejši kot drugi. Všeč so mi gradovi, stara mestna jedra, z visokimi stabri, oboki, ozkimi uličicami, kot tudi čisto navaden travnik, polje pšenice, gozdna steza.

Če se le da, poizkušam z parom narediti tudi kakšno nočno fotografijo, za katero uporabim dano in umetno osvetlitev (fleš).  Kljub temu, da večino fotografij poizkušam narediti z naravno svetlobo, pa le to za dobre fotografije vedno ni mogoče. Vodilo so mi je torej lepe, všečne poročne fotografije, ki pripovedujejo zgodbo vaijnega dne, ki bi lahko krasile naslovnico modne revije in ne umetniške fotografije, ki bi izgledale dobro na festivalu dokumentarne fotografije, same osebe na fotografiji pa se ob pogledu nanje ne počutijo dobro. Prav zato se izogibam fotografirati ljudi ki jejo ali pijejo, prav tako pa pazim da kateri iz med gostov v ozadju ne počne kaj od naštetega in je vidno na fotografiji. Zato tudi v izboru veliko razmišljam kje in kako si boste gostje všeč. Seveda dodam tudi kakšno drugačno “grimaso” a ta običajno ne sodi v poročno fotoknjigo.

Kaj torej lahko pričakujete na poročnih fotografijah?

– detajli (obleke, šopek, prstani, ličenje, okrasitev prostorov, miz)

–  prostori: grad, cerkev, restavracija

– svatje: poleg klasičnih družinskih, vseh družic, skupinske fotografije…poizkušam pokriti tudi pomembne trenutke pri katerih se pokaže veliko čustev (sprejem gostov, čestitke – tu se nemalokrat ujamejo pristni objemi in solze sreče) – zato navodilo paru: med čestitkami ostanita skupaj, naj vajini svatje hodijo, do vaju, ne vidva do njih, saj bom le tako zadevo pokril kar najbolje. Zato priporočam da dobijo gostje kozarec penine šele po čestitkah. Čestitke so običajno zelo čustven element, ki ga kozarci v rokah pokvarijo, saj si nihče ne upa privoščiti sproščenega objema, polnega strasti.

– spontani trenutki – priprave, obredi, druženje. Tu je navodilo paru: kljub nervozi se med obredom večkrat spoglejta, pokažita si z očmi da sta srečna, vznemirjena in drug drugega pomirita tako da se primeta za roke

– dokumentarne fotografije celodnevnega dogajanja in zabave – prav tu se pogosto zgodi največ spontanih, dokumentarnih trenutkov

In na koncu še nekaj o ceni poročnega foografiranja, saj je to vprašanje tako pogosto kot vprašanje o zasedenosti na določen datum. Povsem razumem vprašanje mnogih: kako je lahko cena fotografiranja višja od plače nekaterih, ki hodijo na delo cel mesec? Res je da so cene poročnega fotografiranja precej različne, kot so različne tudi storitve fotografov. Nekateri se z fotografiranjem različnih situacij srečujemo vsak dan, drugi le ob vikendih na porokah, kot dopolnilna dejavnost ob redni službi. Sam sem profesionalni fotograf, torej se od fotografije živim. Čeprav mi niso glavni del zaslužka poroke, so pomemben del. Število sobot, ko bi se radi poročili je omejeno, še posebej ko se običajno dogaja, da je neki datum v mesecu zelo popularen, za ostale pa ni enega povpraševanja. Tudi zato imam za tiste datume, ko delam raje daljše poroke. Hkrati, pa se vsaki poroki rad posvetim in za vsak par ustvarim nekaj unikatnih fotografij, ki jih lahko na letni ravni objavim v kategoriji najboljše poročne fotografije. Kvantitea oz. zasičenost z porokami, pa “ubijeta” kreativnost, saj se zadeve preveč ponavljajo. 12 urno poročno fotografiranje zahteva 2x več časa za obdelavo pred računalnikom, oprema je draga, potrebno se je izpopolnjevati in investirati. In na koncu sem rad v družbi žene in svojih otrok. Zaradi omenjenih razlogov nimam najnižje cene, saj mi je poleg denarja pomembno tudi družinsko življenje. A na koncu menim, da za spodnje cene lahko dobita veliko čudovitih poročnih fotografij. Del pojasnila se skriva tudi v genialnem odgovoru Pabla Picasa. Sicer vem, da se moje delo nikakor ne more primerjati z njegovim, a mi je zelo všeč njegov odgovor na vprašanje: “Zakaj je ta slika tako draga, če vas je stala le sekundo vašega časa?” In Picasso je odgovori: “Vzela mi je moje celo življenje”.  Ali v mojem jeziku: potreboval sem 10 let dela in preko 100 porok, da se danes tu.

In ker stvar zveni še bolje v angleščini prilagam angleško verzijo zgodbe:

 Legend has it that Pablo Picasso was sketching in the park when a bold woman approached him.